Pričevanje – nezdravo spreminjanje staršev – pismo Monike

Med bivanjem v Ankaranu naju je obiskala Monika, znanka tašče, ki je do sedaj še nisva poznala. »Da se spoznamo,« je rekla, saj je tašča o nama govorila le o superlativih, kot se za taščo »itak« spodobi. In čeprav naj bi bil obisk bolj kratke sorte, je beseda dala besedo in medtem ko smo padli v vsem nam ljubo temo božje ljubezni, se je  za nas čas ustavil. 

Ugotovili smo, da se lahko v družinskem kotlu prav vsi hitro skuhamo, sploh če smo povezani s starši na nezdrav način. Morda jim želimo pomagati na silo in čeprav iz srca, lahko vse skupaj izpade kot naša mučilnica. Seveda v nekaj urah temi nismo prišli do konca, zato  Monika obljubi, da se še oglasi.

Čez nekaj dni s seboj prinese pismo, ki je namenjeno možu, pa se mi je zdelo, da je pismo zelo na mestu za vse nas, zato sem se odločila, da ga objavim kar v celoti, takšnega, kot smo ga prejeli, kot pričevanje. Morda se kdo prepozna in spozna, da lahko naredimo le to, da starše sprejmemo takšne kot so in za njih molimo, da jih Bog blagoslovi z ljubeznijo in zdravjem, mi sami smo pri njihovem spreminjanju popolnoma nemočni.


… Ko sem te zagledala, sem v tebi »začutila sebe«, v času, ko sem hotela vse, čisto vse narediti za mojo mamo in sem bila totalno izčrpana, izpraznjena, nemočna. In kaj je bilo tisto, kar sem želela zanjo? Sreča, nasmeh, kako sem si želela, da bi bila moja mama srečno nasmejana. Pa se je ni dalo z ničemer osrečiti, a sama tega takrat nisem opazila.  Od nje sem namreč pričakovala nekaj, kar ji sama nisem mogla dati, saj tega tudi sama nisem imela. Jaz namreč nisem bila srečna, jaz sebi nisem znala pomagati do sreče, pa sem želela pomagati njej. Danes se mi razodeva, da sem se obsedeno ukvarjala z njo in njeno potrebo po sreči. Se mi je zdelo, da mora obstajati način, da jo jaz osrečim, saj JAZ vem, kaj je za njo prav. Seveda je ta JAZ tisti mali jaz, ki se mu reče posvetni ego, a tega takrat nisem vedela. Danes vem, da je to, kar sem videla v mami, bil le odsev mene same. Mame nisem sprejela, ker sama sebe nisem znala sprejeti. Tudi poskušala je nisem sprejeti.

Z moje strani je bilo vse zelo dobronamerno, tudi ona si je tega želela, a stalno se je borila za  pozornost vseh svojih otrok. Ponavadi so me takšni obiski popolnoma izželi. Danes vem, da je bil vrstni red prioritet v mojem življenju popolnoma zgrešen. Sama namreč nisem bila usklajena s svojim izvorom, ljubeznijo in Bogom. Nisem delovala iz lastne povezave s svojo »pravo Identiteto.« Iskrena želja, da ji pomagam, me je vodila do iskanja  (posvetne) pomoči. Sebe sem videla kot njeno rešiteljico in mame nisem bila pripravljena brezpogojno sprejeti takšno, kot je bila. Takrat Boga nisem spustila zraven, a on je edini, ki lahko resnično pomaga in ozdravi srčne rane v družini. Pomaga nam lahko, da sprejmemo drugega, kot on sprejema nas in nas v tem sprejemanju tudi spreminja. Ni moja naloga, da spreminjam druge, moja naloga je samo, da sprejmem vsakega, kot brata ali sestro in ne poskušam popravljati nikogar, saj je vsak čisto v redu takšen kot je. Vsak dela to, kar čuti, da zmore. In vsak ima pravico, da živi po svoje. Jaz pa sem se počutila tako zelo  odgovorno za mamino srečo. Zdelo se mi je, da ona brez mene ne bo našla sreče. Kako smešno se mi zdi to danes, ko gledam na to drugače. Ko razumem te moje prisilne (egove) mehanizme in sem zaradi tega tudi (malo) bolj strpna, pomirjena in ne skočim takoj v reševalno akcijo in odpravljanja krivic posameznikov. Še vedno se zalotim, da me zanaša v stare vzorce, a s hvaležnostjo ugotavljam, da se v obleki sočutja uspešno krepim v potrpežljivosti  in čakam, kot pravijo, sem potrpežljiva v » božji čakalnici«.

Tudi tebi želim, da »spustiš mamo«, saj je v varnih rokah. Tudi njo čuva Bog, tudi ona ima sama direktno povezavo s kreatorjem. Bog želi, da se okleneš Njega, da sam postaneš srečen.

Sreče in ljubezni nam ni treba iskati, saj je Ljubezen naša prava identiteta. Odstranjevati moramo le vse, kar je lažno, torej ni del resnice o meni. Samo ljubeče misli so resnične, so opis moje (in tvoje in vsakogaršnje) podobnosti Bogu. Bog je ljubezen. Kar ni ljubeče, je del egove igre, ki pa nikoli ne umaže naše prave Identitete. Zato je v vsakem človeku del Božjega Uma, ki je svet, ljubeč, neomadeževan, čist, večen, nespremenljiv. Mi smo vsi stalno povezani z Izvorom, z Bogom.

Tečaj čudežev me uči, naj vsakogar (tudi sebe) vidim tako, kot me vidi sam Bog. Torej kot brezpogojno ljubljeno, brezgrešno, brez krivde, saj me on vidi takšno kot sem v resnici in kot je v resnici vsak človek. Popoln. Brez greha. Brez krivde. Vse ostalo so le egove manipulacije, kjer želimo iz lastne volje sami sebe popraviti, brez da se popolnoma predamo Svetemu Duhu, ki je resnično tisti, ki lahko napake enostavno izbriše.  samo izbriše.

V večnosti, kamor spada tudi naša prava Identiteta, ni časa. Ni preteklosti, ni prihodnosti. Je le »večni sedaj«, ki ga lahko opišemo kot občutenje radosti, sreče, veselja, kar je nenazadnje tudi opis našega nebeškega Očeta.

Da bi v našem življenju lažje živeli in se priklopili na pravi vir moči, je potrebno stremeti k tem, da na prvem mestu ugajamo pravemu očetu, torej nebeškemu očetu in ne zemeljskim staršem. Seveda sem sama to vztrajno počela narobe in morda zato čutila ta stalni primankljaj sreče pri sebi, kot tudi pri osebah, ki sem jim želela pomagati s svojo posvetno pametjo, ki je bila daleč od prave pameti. A tako je bilo, nisem znala drugače. Tudi moja mama ni znala drugače.  

Danes se učim odpuščati in odpuščam. Odpustila sem vsem, čeprav to sicer ni moje delo, ampak delo Svetega Duha, ki je v temo vnesel pravo luč in je moj najboljši učitelj. Zavedam se, da sama ne zmorem nič in to je bilo zame najpomembnejše razodetje. Vedno se mi je namreč zdelo, da moram vse obvladati sama, da je ni stvari, ki se ne bi dala spremeniti z lastno voljo in trmo. Pa sem se motila. Vse kar se je zgodilo , je bilo Božje delo, ne moje, jaz pa sem ga pripisala sami sebi. Ja, zelo dobro sem spoznala ponos, ošabnost, vzvišenost, oba občutka  manjvrednosti in večvrednosti. Danes poskušam v vsakem človeku videti  brata ali sestro, no, delam na tem. Zavedam se, da Bog od mene pričakuje zgolj voljnost, pripravljenost, da mu slepo zaupam, verjamem v čudeže  in sledim planu, ki ga ima zame. Vsak dan sem pozorna, da me ne zanese v staro zgodbo egove pomembnosti, temveč prepuščam prvo mesto njemu, Bogu.

Moj um je odslej naravnan na čudeže, na Ljubezen. Bog nas vidi kot njegove ljubljene otroke, ki so narejeni za srečo in kjer biva radost, ljubezen in njegovo obilje. On nas vidi drugače, kot mi vidimo sami sebe. Poiščimo svoje lastne zmote in pasti ter se oklenimo Besede življenja. Vsak dan začnimo znova, dan za dnem. Poglejmo v njegovo obličje in sprejmimo ljubezen, ki nam jo namenja. Bog je tisti, ki nam s čudeži dokazuje, da smo soudeleženi njega, saj smo del njegovih čudežev.

Dragi brat, vsak dan te vidim takšnega, kot te vidi tvoj Oče, zdravega, srečnega, ljubljenega, oblečenega v novo obleko nove zgodbe. Naj se zgodi čudež. Božji čudež.

Z ljubeznijo

Tvoja Monika

Predhodna objava

Hvaležnost v senci dveh topolov

Naslednja objava

Prva spoved v samostanu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh