V ranih jutranjih urah binkoštnega ponedeljka sem imela prav grozljive sanje. Videla sem svoje mrtvo truplo. Že res, da sva sedaj s Svetim Duhom na ti, no, navsezadnje tudi živi v meni, pred leti sem mu namreč odstopila prostor v moji praznini in rade volje ga je sprejel. Se mi je zdelo, da je komaj čakal, da me zapolni. Že res, da se včasih zazdi, da je nekam pobegnil ali pa malo shujšal, zato se trudim, da ga redno hranim s hrano, ki jo ima rad – z Božjo Besedo. Brez nje se lahko posuši, naše posode namreč močno puščajo in najboljša hrana je pod slapom. Takrat si pretočen, on dela skozi tebe, te ganja in poganja na nadnaraven pogon, občasno ti daje občutek, da si malo zadet. A če dovolim, da usahne, pride panika in hitim napihovati, kar je še od njega ostalo.
Že pred leti, še preden sva bila na ti, se je hecal z mano. Po nekem čudnem spletu okoliščin sem zaključila Camino v Compostelli ravno na binkoštno nedeljo, v ponedeljek pa nikakor ni želel, da odletim domov, vsaj ne, dokler se zavestno nisem odločila, da se udeležim obreda v katedrali. Je bilo potrebno doživeti spektakularno cinganje gigantskega kadila, do takrat, pa mi nikakor ni uspelo čekirati povratne karte. Več dni sem zaman poskušala potrditi karto, a ni šlo. Potem pa je videl, da sem se uklonila, šla na obred, kjer sem začutila nekaj magičnega, tata…. in karta je bila potrjena.
Ja, bi rekla, da je zelo požrešen, ker mu besede nikoli ni dovolj. Vedno več jo hoče. Je pa res, da je tale njegova moč res dobra droga, se počutiš kot superwoman, zmoreš vse in še več, dobiš modrost in moč, ki te vodi tako, da si sam nad sabo presenečen. Včasih bi kar frčal naokoli in rinil pogumno v nove smeri. V tem trenutku svojega življena mi ni za biti brez njega. Ne bi zmogla, je pretežko. Sedaj imam vsaj nevidnega prijatelja, ki mi govori, usmerja in me vodi.
Moje telo se je navadilo, da se priklaplja na božji akumulator, ki nikoli ne usahne, a se zgodi, da se zapletem v druge zadeve in mi zmanjka časa, na koncu želim še na hitro “opraviti” z Besedo in takrat se vklopi filter razuma, ki pa zadrži tisto čudežno komponento – njegovo essenco. Takrat je po sili razmer treba preklopiti na ročni pogon, ki črpa iz mojega mesa. Nekaj časa mašina teče, a kmalu začne cukati in ropotati. Nevidna kupola okoli mojega telesa razpade, postane luknjasta in če nisem pozorna, se razraste v pravo ozonsko luknjo. Tako se lahko zgodi, da hodim naokoli brez zaščite. Če sem pozorna, ni problema, grem v akcijo in Beseda ustvari nov zaščitni plašč, a se zgodi, da me zavedejo opravki in postanem lahka tarča za sovražnikove puščice. Nepričakovani napad oslabi moje meso in duha, zato potrebujem moč Kristusovega telesa, ki zame goreče zastopa. V skupini je moč, aleluja.
Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.
Janez 4, 24
Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?
1 Korinčanom 3, 16
... ker niste bili prerojeni iz propadljivega, temveč iz nepropadljivega semena, po Božji besedi, ki je živa in večna..
1 Peter 1, 23
Me je spet malo odneslo. Naj se vrnem na ponedeljkove sanje, ki grejo takole.
Poklicala me je računovodkinja in mi rekla, naj pridem v mesto pobrat računovodske listine starega podjetja. In grem. Pridem v pisarno, brskam po omarah in se navdušujem nad novimi praznimi fascikli in mapicami, ki jih že pakiram, da jih vzamem s seboj. V sosednji pisarni zagledam staro kongresno mizo, ki je bila zelo imenitna in lepa. Že mi je žal, da je ostala tam. Joj, pa omare tudi, a jih bomo kar tam pustili? Začnem odpirati omare in iz nje padem jaz. Mrtva, posušena, lahka kot napihljiva lutka, brez vsebine. Kaj pa je zdej to?
Nekaj časa sem šokirana, se gledam, potem pa si rečem: Mah, saj sem druga. Imam novo telo, novo življenje. Kar je v omari, naj ostane v omari. Ne rabim te več. Sama bolečina.
Še enkrat se uzrem na svoje mrtvo telo. Joj, ampak tele zguljene hlače pa so mi bile vedno všeč. Kaj če bi jih slekla in jih s sabo odnesla?
Od nekje se pojavi sodelavka, ki pravi: “Pa kaj si nora, tle jih pust! Dost je. Gremo. Ne rabiš hlač.”
Saj res. Nič ne rabim. Jaz sem nova stvaritev.
Konec sanj.
Ko se čez dan tistega ponedeljkovega dopoldneva prav zares slišim s sodelavko, mi pravi: “A veš da imava desetletinico firme.”
“Kaj? Joj, saj res, sem “čist pozabla.””
Jaz sem res pozabila, Sveti duh pa ni. V sanjah me je spomnil, da je bolečina izpred desetih let prinesla rojstvo nove Mojce. Bolečina je bila rešitev moje duše in moja najboljša učiteljica. Molim, da se tudi v trenutni preizkušnji rodi nekaj novega, lepšega, močnejšega, za Božjo slavo. Ti že veš, a ne? Sedaj smo mi vsi eno. Ti v meni, jaz v tebi in ti v njem. Eno. Pa valjda imaš kakšen plan, ki ga moj um trenutno še ne vidi. Tudi takrat nisem videla rešitve, pa si jo ti že imel.
Zaupam ti. Druge možnosti nimam.
Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.
2 Kor 5, 17
S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6, 4
Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.
Janez 3, 3
